tiri stene loèijo me od sveta,
le poirek ganja loèi me od dna.
Slonim ob oknu, gledam te, odhaja vstran,
trenutek e in bo skrita oèem.
Zelo utrujen sem in preveè sem sam,
za mano spet zares je beden dan.
ivljenje moje kot zakleto se mi zdi,
karkoli da lepega vzame mi, vedno vzame mi.
Skozi spuèene aluzije,
gledam svoje iluzije.
Odhajajo s teboj, zelo hudo bo nocoj,
hudo kot vedno, ko ob meni te ni.
Skozi spuèene aluzije,
gledam svoje iluzije.
Èe veè ne bo te nazaj, zbledel bo njihov sijaj,
postale mraène bodo moje oèi.
tiri stene loèijo me od sveta,
le poirek ganja loèi me od dna.
ivljenje moje kot zakleto se mi zdi,
karkoli da lepega vzame mi, vedno vzame mi.
Skozi spuèene aluzije,
gledam svoje iluzije.
Odhajajo s teboj, zelo hudo bo nocoj,
hudo kot vedno, ko ob meni te ni.
Skozi spuèene aluzije,
gledam svoje iluzije.
Èe veè ne bo te nazaj, zbledel bo njihov sijaj,
postale mraène bodo moje oèi.
Skozi spuèene aluzije,
gledam svoje iluzije.
Odhajajo s teboj, zelo hudo bo nocoj,
hudo kot vedno, ko ob meni te ni.
Skozi spuèene aluzije,
gledam svoje iluzije.
Èe veè ne bo te nazaj, zbledel bo njihov sijaj,
postale mraène bodo moje oèi.