V gostilni sami smo: pijaèa in jaz
in kelnarca, ki ima sovraen izraz.
V peglu pri anku dolgoèasen je program,
ves dan v njem e gledam lasten fris.
Nikogar ni, ki z mano mal bi pokramljal,
nikogar, ki bi mene po glavi potrepljal.
Ko kelnarca ob polnoèi me ven spodi,
le ena misel mi po glavi roji:
Mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad!
Mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad!
Le kam odle so mnoice ljudi -
kupi glav in rok in nog in teh stvari?
Podnev jih tolk je, da je mesto kot osir,
zdaj pa nobenga ni nikjer.
Utrujeno moj korak udarja v tla,
obdajajo me alost, mrak in hladen zrak,
le polna luna od zgoraj vame zre
in me sprauje: ja, pobiè, kva pa je?
Mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad!
Mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima...
Dnarja nimam, avta nimam, nimam ljubice,
nimam brade, nimam plee, tud prjatlov ne,
ko naokol divjam, me nihèe ne vpraa: kam!?
Tako zelo, zelo sem sam!
e ribca mi je crknila, kanarèek je zbeal,
za psa sem zvedel, da se je med kloarje podal,
morski le praièek z mano zdaj ivi -
pa le re in lula, re in kaka, zame mar mu ni!
Zato nabiram roue, roue, rouice,
briem si solze, solze, solze, solzice,
dol z neba pa ravno prav en mal kaplja -
na svejtu ni èlovejka bolj nesrejènega!
Mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad!
Mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
mene, ne, ne, nihèe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad...