Kdo s poljubom te pozdravi,
kadarkoli v smeh te spravi,
kdo lahko molÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂèi, a vse pove?
Kdo smehlja se nagajivo,
razigrano in igrivo,
z mehko roko ÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂèez obraz ti gre?
Kdo lahko preÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂene strah
in mraÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂène misli odÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂene vstran,
ko dan za dnem kaj lepega pove?
Kdo te boÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂa in ljubkuje,
rad ima in se huduje,
ÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂèe do tebe grdi so ljudje?
Ona ona, ona ona, ona ona, ona to zna.
Ona ona, ona ona, ona ona, ona zna.
Kdo razume, potrpi,
ÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂèe jezen si in govoriÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂ
stvari, ki jih nikomur ne bi smel?
Kdo pozna te bolj kot sam
poznaÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂ se in te sploh ni sram
povedati, kaj najbolj bi ÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂelel?
Kdo pomaha ti v slovo,
boji se zate in prizna:
hudo mi je, hudo, ker greÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂ na pot.
Si kaj pozabil? ÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂe doda,
nato pa ÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂèaka te doma
in moli zate: Pazi nanj, Gospod.
Ona ona, ona ona, ona ona, ona to zna.
Ona ona, ona ona, ona ona, ona zna.
Kdo smisel ti ÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂivljenja da,
ker se z besedico "midva"
na ustnicah prebujaÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂ in zaspiÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂ?
Omami te z ljubeznijo
tako zelo, da vse lepo je
in si sreÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂèen, sreÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂèen, ker ÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂiviÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂ.
Kdo zada ti boleÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂèino,
ko ti reÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂèe, da je mimo vse
in te kar samega pusti?
A v spominih ÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂe ostane,
dolgo ÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂe zadaja rane,
ti v obup ÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂÃÂivljenje spremeni.
Ona ona, ona ona, ona ona, ona to zna.
Ona ona, ona ona, ona ona, ona zna.