Vsak èlovek sam po svetu hodi,
nihèe povsem te ne pozna.
Nihèe ne ve kaj ti po glavi blodi
in kaj vse skrito ima na dnu srca.
Tam rjavijo davne alostne ljubezni,
poskuajo skeleti le e tu in tam.
O njih neradi govorimo trezni,
bojimo se posledic al pa nas je sram.
Tudi moja ena je ljubezen taka,
zakaj omenjam jo zdaj, pravzaprav ne vem.
Otroke imam, doma me ena èaka,
e dolgo vrsto let sem zvesto njen.
Imam jo rad in skupaj z njo se bom postaral,
razumeva se dobro, lep je najin dom.
Tiste druge dolgo e veè ne bi maral,
a pozabil, pozabil je ne bom.
Saj vèasih beno, neno, neno,
v mislih mlad sem in spet z njo.
Davno e preden neizbeno,
prilo je alostno slovo.
Takrat me rahlo v grlu stisne,
spomini vnesejo nemir,
jih pamet hitro vstran potisne,
stara èustva, dajte mir!
Vsak èlovek grenko zgodbo skriva
in le malo komu jo pove.
Za druge tko ali tako ni zanimiva,
poznamo jo pa vsi, prav vsi ljudje.
Saj vèasih beno, neno, neno,
v mislih mlad si in spet z njo.
Davno e preden neizbeno,
prilo je alostno slovo.
Takrat te rahlo v grlu stisne,
spomini vnesejo nemir,
jih pamet hitro vstran potisne,
stara èustva, dajte mir!
Ja vèasih beno, neno, neno,
v mislih mlad si in spet z njo.
Davno e preden neizbeno,
prilo je alostno slovo.
Takrat te rahlo v grlu stisne,
spomini vnesejo nemir,
jih pamet hitro vstran potisne,
stara èustva, dajte mir!
Takrat te rahlo v grlu stisne,
spomini vnesejo nemir,
jih pamet hitro vstran potisne,
stara èustva, dajte mir!