Miljone slik, poplava v glavi,
Spominov krik spet me lovi,
Miljone idej o njemu in o njej,
če zamižim, če sna si želim.
Vse bolj tresoče telo,
A nimam moči, da ustavil bi.
Prvi sunek dušo vzame,
Jo ob tla zažene z vso močjo,
Ujame jo v temo.
Z drugim težka skala je na mojih prsih,
Odpiram usta da, me ne zaduši.
Prekleto težek zrak tišči me na tleh,
Prekleto glasne stene me vrte
In padam sam, v vrtincu sanj,
čakam le da preživim,
Jutri vse spet ponovim.
Kdo je kriv vem, da jaz sam nisem,
Si v glavo vbil vprašanja če, smisel vidim še.
Naj skala stre telo in stre srce, da konec je,
Ne morem več, a nihče ne sliši me.
Prekleto težek zrak tišči me na tleh,
Prekleto glasne stene me vrte
In padam sam, v vrtincu sanj,
čakam le da preživim,
Jutri vse spet ponovim.