A veš, da ni mi žal,
Da sva prišla do tja.
Ta tvoj lažniv nasmeh je zame pravljica,
Ki skriva pot očem, na slepo me igra,
Jaz nočem teh pravil, zakaj me pelješ tja?
Zakaj me pelješ tja, kjer zmankal nama bo sveta?
Še ena laž v glavo,
Da ne pozabim da sem živ.
Še en lažniv pogled,
Ki naj bi bil igriv.
Na moj obraz
Ti rišeš čist en drug profil,
Jaz nočem teh pravil, ne bom veČ jedel teh mamil.
Zakaj me pelješ tja, kjer zmankal nama bo sveta?